Članek 2: Eskalacija spora in odškodninske tožbe (2004–2005)

2004: Hladna prha s strani regulatorja

Če se spomnite, konec leta 2003 je bila preiskava ATRP-ja glede naše obsežne prijave ustavljena. To se je zgodilo tik pred božičem, in ATRP je to potezo utemeljil z domnevnimi bistvenimi spremembami na trgu. Julien Coustaury je bil nad tem izgovorom zgrožen. Že 22. januarja 2004 so vložili pritožbo zoper to odločbo.

Coustaury je imel popolnoma prav, ko je dejal, da je ta ustavitev “nesmiselna”. Devet mesecev po prijavi je namreč klicanje iz Veginega v druga omrežja še vedno stalo trikrat toliko kot klicanje znotraj lastnega omrežja. Pri najbolj priljubljenih paketih se je to razmerje celo povečalo. Glavno sporočilo Vege je bilo jasno: “Še vedno ni politične volje, da se položaj razreši”.

V letu 2004 je primer Vega pridobil res veliko medijsko pozornost, saj so s pritožbami in izjavami za javnost dosegle, da je zadeva prišla na obravnavo v odbor za gospodarstvo državnega zbora.

2005: Jedrska tožba proti državi

Ker se je zdelo, da regulativni mehanizmi ne delujejo, je Vega udarila z največjim orožjem – tožbo. 29. maja 2005 je družba Western Wireless International (WWI), ki je pri nas nastopala pod blagovno znamko Vega, vložila kar dve tožbi.

1. Odškodninska tožba: Vložena je bila na Okrožnem sodišču v Ljubljani proti državi in Mobitelu. WWI je v njej zahteval neverjetnih 48,8 milijarde tolarjev, kar je takrat znašalo 203,9 milijona evrov. Ta znesek so zahtevali kot odškodnino zaradi izpada poslovanja.
2. Tožba zoper regulatorja: Vložena je bila na Upravnem sodišču proti Agenciji za pošto in elektronske komunikacije (APEK).

WWI je poudarjal, da ne gre za “sovražno dejanje zoper državo”, ampak da preprosto iščejo pravico. Spomnimo, da so investirali 140 milijonov evrov in da so si zaslužili pošteno obravnavo. Generalni direktor Coustaury je odločno zanikal, da je bil Vegin slab tržni položaj posledica njihovih slabih poslovnih odločitev; edini vzrok je bila, po njegovih besedah, “popolna odsotnost regulacije trga v Sloveniji” in posledično protikonkurenčno obnašanje Mobitela, ki je v državni lasti. Podpredsednik WWI za Evropo, Roger Blott, je dodal, da so bili pripravljeni na izvensodno poravnavo, a se to žal ni zgodilo. Blott je tudi opozoril, da bo ta drag proces veliko bolj prizadel Republiko Slovenijo, tako glede proračunskih sredstev kot glede ugleda in naložb.

Konkretne zahteve Vege od regulatorja (APEK (sedaj AKOS))

Sploh se mi je zdelo pomembno, da je tožba proti APEK-u vsebovala zelo konkretne zahteve, ki so bile v interesu nas, potrošnikov, ne samo Vege. WWI je zahteval, da APEK uredi trg in operaterjem s pomembno tržno močjo naloži:

Cene on-net klicev (klicev znotraj lastnega omrežja) morajo biti stroškovno naravnane, cene off-net klicev (v druga omrežja) pa ne smejo presegati cen on-net klicev.
Vezava naročniškega razmerja ob nakupu subvencioniranega telefona naj se zmanjša na največ 12 mesecev.
Naj se ukine zaklepanje subvencioniranih telefonskih aparatov in da se naročnikom omogoči brezplačna odprava zapore.
Zagotovitev pretočnosti oziroma mobilnosti telefonskih številk iz omrežja v omrežje.

Pravni zastopniki Vege so poskušali v postopek vključiti celo Evropsko unijo kot amicus curiae (prijatelja sodišča), kar je kazalo, kako resno mislijo. Njihove navedbe so podkrepili celo ekspertize slovenskih ekonomistov in pravnikov.

Odziv države in regulatorja

Minister za gospodarstvo je tožbo pričakoval in sporočil, da po temeljitem pregledu delovne skupine ni podlage za odškodninsko odgovornost države.

APEK pa je na Vegine zahteve pogledal povsem drugače. Trdili so, da je njihova strategija regulacije cen mobilnih storitev zasnovana na evropskem modelu, ki se osredotoča na regulacijo grosističnih cen (storitev zaključevanja klicev). APEK je poudaril, da je Mobitelu in Si.mobilu že naložil asimetričen cenovni model, ki je najbolj koristen za manjše operaterje, kot je Vega.

Tako APEK kot Evropska komisija sta menila, da regulacija maloprodajnih cen, za katero se je Vega vztrajno zavzemala, ni sprejemljiva. Agencija je opozorila, da bi poseganje na področje maloprodajnih cen pomenilo “poseganje v ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude” (74. člen Ustave RS), in bi to bil korak nazaj v plansko politiko cen.

Menjava vodstva in končni poraz

Med to pravno vojno je prišlo do spremembe na vrhu. Septembra 2005 je vodenje podjetja prevzel Steven Fast, ki je zamenjal Juliena Coustauryja. Fast je bil pred tem finančni direktor in namestnik Coustauryja. Coustaury je odpotoval na Haiti.

Konec leta 2005 je sledil še en hladen tuš: Urad za varstvo konkurence je decembra 2005 ugotovil, da Mobitel ni zlorabil svojega položaja na trgu. V Vegi so bili osupli in so nemudoma napovedali pritožbo na upravnem sodišču, saj so podvomili v neodvisnost Urada.

Ta ugotovitev, skupaj z izčrpavanjem lastnih sredstev, je dokončno postavila Vego pred zid, kar bo kmalu pripeljalo do usodne odločitve.

Naslednji članek: tukaj

Sem kaj pozabil?

Sem pozabil dodati kakšen dogodek, sem se kje zmotil, imate kakšno informacijo o Vegi, ki ni javno objavljena? Prosim, da me kontaktirate tukaj in z veseljem vam bom prisluhnil.

Članek 2: Eskalacija spora in odškodninske tožbe (2004–2005)

2004: Hladna prha s strani regulatorja

2005: Jedrska tožba proti državi

Sem kaj pozabil?

Viri

Dodaj odgovor Prekliči odgovor